Avtor: Jurij Mahne

1. vir

1. slika

2. slika

3. slika

4. slika

5. slika

6. slika

1. video

Različne tehnologije

Prva tehnologija je bila CRT. Uporabljala je katodno cev, da je streljala elektrone. Na začetku je bila monochrome, kar omeni, da je bila le ena barva. Kasneje so začeli uporabljati rdečo, zeleno in modro. Z temo barvami je možno priazati vse barve, ki jih lahko vidimo. Katodna cev je ustreljila elektrone, ki so jih premikali elektro magnetno polje v monitorju. Katodna cev je narisala sliko od leve proti desni, od zgoraj navzdol, slikovno piko po slikovno piko. to je naredila okoli 30-krat na sekundo.

Po tem je bila plasma TV, ampak nikoli ni postala zelo uporabljena, ker je bila zelo draga. Uporabljala je majhne celice, napolnjene z plinom, ki je reagiral na električna polja.

LCD je nadomestil plasma televizije, zaradi nižje cene. Deluje tako, da v ozadju ves čas sveti svetloba, potem jih pa tekoči kristali  regulirajo. Zaradi tega se včasih vidi malo svetlobe na delih, ki bi morali biti črni. Temu se je možno izogniti z lokalno zatemnitvijo. To je, da je več luči v ozadju in, da se lahko nekatere popolnoma ugasni. To pomanjša svetle dele, ampak se še vidi, če je majhna bela sstvar na črni podlagi, kot kazalnik.

LED ali OLED ali miniLED ali QLED ali microLED je tehnologija, ki jo večinoma uporabljamo v telefonih, pametnih urah. V zadnjem času se začenja uporabljati tudi v monitorjih in televizijah. Nima istega problema, kot LCD, ker se vsaka slikovna pika sama osvetluje. Ima pa nov problem in to je ghosting, kar pomeni, da če je ista slika na enem mestu ostane tam odtis tudi, če se monitor ugasne. To naj bi rešil microLED ampak najhiteje ga bomo lahko videli v drugi polovici 2020, ampak se bo verjetno zamujalo zaradi CO-VID-a 19.

Zasloni oddajajo sliko tako, da svetlobo oddajajo z različnimi tehnologijami. Sliko prikažejo z slikovnimi pikami, ki jih je lahko veliko različnih števil. Lahko so tudi različna razmerja, kot so 4:3, 16:9, 21:9 in veliko več.

V 1920-ih letih je bil narejen 1. monitor. Bil je monochrome CRT. Monochrome pomeni, da je bila samo ena barva, CTR pa, da za prikaz slike uporablja katodno cev. Ta tehnologija je bila veliko uporabljena, dokler ni prisla Plasma, LCD in LED.

Hitrost Osveževanja

Hitrost osveževanja je kolikokrat se slika pokaže na zaslonih na sekundo. Meri se v hertzih, z oznako hz. Pri CRT monitorjih je bila hitrost osveševanja velikokrat 60 ali 72 hz zaradi utripanja bele in črne barve. tega se vidi manj pri LCD in LED zaslonih. Televizije imajo velikokrat 60hz hitrosti osveževanja ali manj, ker se filmi ponavadi snemajo na 24hz. Nekateri Evropski filmi pa se snemajo tudi na historsti 25hz, ker v filmih ni pomembno, da je večja hitrost. To je pa pomembno v igricah. Veliko igričarskih monitorjev ima več kot 60hz. Po letu 2010 so se začeli pojavljati monitorji z 120 in 144hz, okoli leta 2017 pa so na market prišli monitorji z osveževalno hitrostijo 240hz. Najbolj pogosti pa so še vedno 60hz ali 75hz. Tukaj se vidi razlike med različnimi hitrostimi osveževanja, tukaj je tudi video od Linus media group, v katerem Linus Sebastian govori, kako pomaga 240 pri igranju igric.

Resolucija

Resolucija je širina slikovnih pik pomnožena z višino. Primer: 1920×1080, ali 1080p. Razlika med 1080p in 1080i je, da je pri 1080i slika vpletena. Primer: 1920×1080, ali 1080p.

Prvi zasloni so imeli razmerje 1:1 in 5:4. Hitro so prišli zasloni z razmerjem 4:3. Le eden CRT zalon je obstajal z rezmerjem 16:9 in le 2 z razmerjem 16:10, ker so morali odsekati del slike in ni bilo veliko dobrega pri temu, ker si le zgubil nekaj zasona. Kmalu po tem ko so prišli LCD zasloni sta se razširila razmerja 16:10 in 16:9. V telefonih so se začela uporabljati razmerja 18:9 ali 2:1. V zadnjih letih postajajo popularni monitorji z razmerjem 21:9

Monitor: V CRT zaslonih je bila resolucija spremenljiva, kar pomeni, da če si pomanjšal hirost osvežitve, je bilo možno povečati resolucijo. Pred letom 2000 je bila popularna resolucija 800 x 600. okoli leta 2000 je bila najbolj pogosta 1024 × 768. Pred 2010 so bili monitorji z resolucijo 720p ali 1080p redki, uporabljali so se pa 1280 × 1024, 1280 × 800. Monitorji z večjo resolucijo od tega so bili tudi zelo redki. Okoli leta 2012 je bila najbolj popularna resolucija 1366 × 768, začele pa so se uporabljati večje resolucije, kot so 2560 × 1440 in 2880 × 1800, sedaj pa je najbolj pogosta resolucija 1920 x 1080 ali 2560 x 1080, še kar pogosta je pa 3840 × 2160.

Televizija: Pri televizijah je bila zelo uporabljena resolucija 480i ali 576i, kar so poimenovali “Standard-definition television” ali SD. “Enchanced-definiton” ali ED pomeni, da je resolucija 480p ali 576p. Še pred nekaj leti so bile v veliki porabi HD televizije. To so 720p in 1080p. Sedaj pa jih hitro nadomeščujejo 4K UHD televitije, ki imajo resolucijo 3840 × 2160. Konec leta 2019 so pa se začele prodajati televizije z rezolucijo 7680 x 4320, kar imenujemo 8K UHD.

Barve

Najprej so bili enobarvni monitorji in televizije.  Te so bile v uporabi do približno začetka 1990-tih let. Prvi barvni zasloni so imeli 8-bit barvo. To pomeni, da je bilo 256 različnih barv, kar je le 8 za rdečo, 8 za zeleno in 4 za modro. Sedaj skoraj vsi zasloni uporabljajo 24-bit color, kar je vrč kot 16 miljonov različnih barv, kar je 256 za vsako barvo. Profesionalni slikarji in video urejevalniki pa uporabljajo 48-bit barve, kar je 281.5 biljon barv.